ČEMU SPREOBRNJENJE, KO PA NIMAMO GREHA?

Krščansko načelo, ki ga podpiše vsak razmišljajoč človek, pravi: "Brez kesanja ni odpuščanja." To velja pri ljudeh in tudi pri Bogu. Iskreno kesanje pomeni začetek novega načina življenja, saj vključuje resno voljo po spreobrnjenju. Adventni klicar Janez Krstnik nas v evangeliju opominja: "Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!" Spreobrnjenje je pogoj za srečanje s prihajajočim Gospodom. Grški izraz za spreobrnjenje je "metanoia", kar po naše pomeni preobrazbo mišljenja in čutenja, obenem pa tudi obžalovanje za napačna dejanja.

Vedno več ljudi je, ki pravijo, da nimajo greha, da imajo "račune z Bogom urejene". Tako mišljenje kaže, da na Boga gledamo kot na nekega hladnega, brezosebnega uradnika, nekakšnega sodnika za prekrške. Bog, kakršnega nam je približal Jezus s svojim zgledom in naukom, takim predstavam še zdaleč ni podoben! Bog je Oče, ki ljubi vsakogar od nas z osebno ljubeznijo. Podobno kot mati, ki je otroka nosila pod srcem, ga v bolečinah rodila in je potem z ljubečo skrbjo spremljala njegovo rast in razvoj. Kako hudo je materi, če jo odraščajoči otrok – tak, ki se že dobro zaveda, kaj počne – trdo zavrne, če se ne zmeni za njeno ljubezen. Podobno bolečino čuti Bog Oče, kadar brezbrižno teptamo njegovo ljubezen in pri tem še sami sebi dopovedujemo, da imamo z njim "čiste račune".

"Srečni smo," je zapisal pisatelj in duhovnik Lojze Kozar, "če zavest grešnosti še imamo, in gorje nam, če bi jo izgubili. Brez te zavesti ne bi bili nikdar ničesar krivi: tudi če bi živeli doma v prepiru, bi bili seveda krivi drugi; če s sosedom ali sodelavcem ne bi govorili, bi bil kriv on, ker je pač neznosen, nespravljiv, dvoličen, lažniv in zahrbten … če sami nismo nič krivi, česa naj se kesamo, in če se nimamo za kaj kesati, v čem naj bi se poboljšali?" Pripravimo se na BOŽIČ – rojstvo našega odrešenika!