CERKEV NADALJUJE JEZUSOVO DELO NA ZEMLJI
Zanimivost Markovega evangelija, ki ga bomo prebirali pri bogoslužju ob spominu Jezusovega vnebohoda, so znamenja nove skupnosti. Cerkev nadaljuje Jezusovo delo osvobajanja ljudi, ko jih je reševal iz vseh verig in strahov. Cerkev živi, kakor da je že vstala, ker je deležna Jezusovega vstajenja. Zato ni več podvržena sužnjevanju običajem ter neizprosnim zakonom narave in družbe. Kjer je navzoča, hudi duhovi sovraštva bežijo. Ne veže se na en narod, eno kulturo, en jezik – ampak govori vse jezike, izraža svojo resnico v vedno novih oblikah (oblekah). Svet je poln zlobnih »kač«, toda ona se jih ne boji, svobodna jih prijema z rokami in dviguje s tal. Svet je prav tako poln vsakovrstnih strupov, greha, nemorale, krivih naukov – vendar nje ne more zastrupiti. Cerkev deluje kot protistrup. Slabotni, nemočni, bolni, slepi, hromi in vsi nesrečniki – najdejo v njej svoje mesto, kjer se lahko počutijo kot ljudje. Vernik postane noga hromim, oko slepim, uho gluhim, roka pohabljenim. Čeprav bolezni pustošijo, čeprav družbeni zakoni in obziri razdvajajo ljudi, v Cerkvi takšno ločevanje ni dopustno. V njej eni nosijo slabosti drugih in drug drugemu darujejo svoje zdravje in ljubezen.
Takšna skupnost je edino pravo izkustvo vstajenja v naši zgodovini. Kjer obstaja in živi takšna Cerkev, tam ljudje zlahka verujejo v vstajenje. Kjer pa take Cerkve ni, tam tudi govorjenje o vstajenju izzveni kot zgolj prazna beseda.
Evharistično slavje, sveta maša, zbira skupnost okoli vstalega Jezusa Kristusa. V evharistiji Jezus občestvo obogati s sadovi velikonočne skrivnosti. Iz evharistije raste takšna Cerkev, ki živi vstajenjsko. Obhajanci dobivajo moč, da se v vseh življenjskih zgodbah in nezgodah lahko obnašajo povsem drugače: da na mržnjo odgovarjajo z ljubeznijo, da z drugimi delijo njihove skrbi, žalost, muke, težo bolezni. Kjer se vse to ne dogaja, tam evharistično srečanje ne pričuje za vstajenje, temveč je videti kot kaka čarovnija.