»PO KRISTUSOVEM KRIŽU NOBENO ŽIVLJENJE NI PRAZNO«

… Irena je bila edini otrok staršev, ki so ji zgodaj umrli. Po končani gimnaziji se je zaposlila v nekem podjetju. Kmalu je začela bolehati in zdravniki so ugotovili, da je neozdravljivo bolna. Obležala je v svoji revni sobici. Soseda ji je prinašala hrano in ji pospravljala sobico, župnik pa ji je vsak teden prinesel sveto obhajilo.

Nekoč po obhajilu je temu duhovniku rekla: "Gospod, ali res ne morem prav nič storiti? Tako sem si želela, da bi v življenju veliko delala, da bi pustila za seboj sled, da sem živela, da bi bil svet ob mojem odhodu vsaj za atom svetlejši kot tedaj, ko sem prišla na svet. Zdaj pa tu umiram in odhajam brez sledu in praznih rok …"

Duhovnik ji je odgovoril: "Po Kristusovem križu nobeno življenje ni prazno, če gledaš Križanega. Ti nosiš ime, ki pomeni mir. Moli s svojim trpljenjem, da bi vsaj ena duša našla toliko poguma, da se vrne k Bogu v Kristusov mir."

Irena je predlog sprejela in je svoje trpljenje, svoje nedozorelo življenje, kot je mislila, darovala za "eno dušo", da bi našla mir v Kristusu. Res je k tistemu duhovniku nek večer prišel zdravnik, znan kot človek, ki uživa v tem, da onesrečuje druge. Pokleknil je pred duhovnika in se spovedal svojih grehov …

Za misijonsko nedeljo si prikličimo v spomin Jezusovo naročilo: "Prosite Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev!" Molimo za misijonske poklice! Prav pa bo tudi, da se zavemo – vsi smo misijonarji, odgovorni za svoje brate in sestre. Danes se moramo svojega misijonskega poklica zavedati še bolj, saj so razmere, v katerih živimo, precej podobne misijonskim.