Župnija Ljubljana Barje

Cerkev sv. Mihaela na Barju stoji ob cesti, ki pelje v Crno vas in je zanimiv, lep primer sakralne arhitekture arhitekta Jožeta Plečnika. V tej arhitekturi se kažejo izčiščena zamisel in izvedba načrta, visoko obrtno znanje slovenskih obrtnikov ter danosti prostora in domačega okolja.

Naselja na tem delu Barja so razmeroma mlada, saj se je začela poselitev šele v začetku 19. stoletja. Kraj je spadal pod trnovsko fa­ro. Namen, da bi postavili cerkev, so imeli že, ko so ustanovili in zgradili šolo na Barju 1895 leta, vendar so bile ekonomske možnosti prebivalcev tedaj preskromne. Zato so kasneje s pomočjo trnovskega župnika F. S. Finžgarja začasno uredili nedeljsko kapelo kar v šolskem razredu, v katerega so postavili oltarno omaro, ki so jo za službo božjo odprli in potem zaprli.

Prizadevanja za postavitev nove cerkve je vodil tedanji trnovski kaplan in šolski katehet na Barju gospod Dragotin Matkovič, ki je ostal z Barjem povezan vse do svoje smrti. Mat­kovič je prosil svojega strica arhitekta Plečnika, ki je bil tedaj profesor na ljubljanski Univerzi, naj naredi načrt cerkve na Barju. Plečnik je napravil več osnutkov, a z nobenim niso bili Barjani zadovoljni.

Zaradi zapletov s pridobivanjem zemljišča - cerkev naj bi stala na križišču Ižanske ceste in Črne vasi - je Plečnik določil sedanjo lokacijo na mestnem travniku in pripravil načrte za cerkev. Ker se del Barjanov ni strinjal s to lokacijo, je moral Matkovič opraviti večino pripravljalnega dela sam.

Gradbeno dovoljenje je bilo pridobljeno 8. 5. 1937 in z gradnjo so takoj začeli. Že 22. avgusta 1937 so blagoslovili temeljni kamen. Ker so barjanska tla slabo nosilna, je bilo po­trebno pod temelje zabiti 347 lesenih pilotov.

Na te pilote so postavili kamnite temelje. Plečnik namreč ni popolnorna zaupal betonu, rekoč Motkoviču: "Boga pa vendar ne boš z betonom goljufal."

Gradbeni kamen so vozili iz podpeškega kamnoloma s čolni po Ljubljanici. Na enak način so dovažali tudi opeko iz vrhniške opekarne.

Pri gradnji cerkve so pomagali z delom, lesom in denarjem krajani, precejšnjo pomoč pa sta predstavljali tudi zapuščini veleposestnika Koslerja in Plečnikovega brata Andreja.

Cerkev je bila hitro dozidana. Prva ma­ša je bila 8. 5. 1938, blagoslovitev dokončane cerkve pa je opravil škof Rožman 17. 11. 1940. Pri gradnji in opremi cerkve so sodelovali zidar­stvo Curk, tesarstvo Zakotnik, mizarstvi Černe in Kušar, pasarstvo Žmuc in kamnoseštvo Vodnik.

Cerkev je Plečnik zaradi močvirnatega terena dvignil nad raven naravnih tal, s čimer je pridobil v pritličju potrebne stranske prosto­re za župnišče in veroučno učilnico. Po zunanji strani je cerkev dolga 23.30 m, v širino meri 13.30 m, v višino pa do strehe 7.70 m. Nosilno strukturo bogoslužnega prostora nad pritličjem tvorijo pozidani vogali v kamnu in opeki ter vmesni okrogli stebri, za katere so uporabili kanalizacijske betonske cevi. Ti nosijo masivno leseno ostrešje, ki je prekrito s posebej za to cerkev narejenimi cementnimi strešniki. Fasadna polnila so izdelana iz dvojnih lesenih opažev, ki jih na južni in severni fasadi dopolnjuje svetlobni okenski pas.

Zvonik je gradbeno v temeljih ločen od cerkve. Zidan je iz opeke in kamna in ima vgrajene konzolno vpete betonske stopnice, ki vodijo do obeh zvonov. Ovalne niše napravljajo zvonik lažji, plezajoča divja trta pa ga lepo spaja z zeleno pokrajino.

Vhodno stopnišče se v ravni črti kot podaljšek vhodne poti položno dviguje kot pris­podoba Jakobove lestve v nebesa do vhoda v cerkev skozi zvonik. Posebnost vhodne ograje so samostojno stoječi stebriči - to so zabeto­nirane kanalizacijske cevi.

Cerkev je bila za tisti čas nenavadno postavljena v smeri sever - jug, tako da je glavna os krajša, saj je oltar postavljen ob dolgo severno steno ter deli cerkveni prostor na dva dela.

Ob vhodu v cerkveno ladjo nam pogled na oltar zastirajo dvokrilna lesena vrata, ki zapirajo dohod do oltarja ter skupoj z obhajilnima mizama ločujejo prostor prezbiterija od ostalega prostora.

Levo in desno od obhajilnih miz sta na vsaki strani po dve vrsti klopi, na desni strani za moške in na levi za ženske.

Na ženski strani je ob oltar postavljena prižnica, ki je izdelana na enak način kot oltarna kulisa. Da pa ne bi izgledala škatlasto, vogale lepo spajajo profilirani leseni stebrički.

Levo od ženskih klopi se ob vsej zahodni steni dviguje na stebrih z ročicami lesen kor, ki je dostopen po zanimivih lesenih stopnicah. Pod korom je v severnem kotu nameščen stranski Marijin oltar. Na moški strani je v severnem kotu postavljen oltar, ki je bil prej v šolskem razredu, v južnem kotu pa ima prostor lesena spovednica, zanimiva po izvirnih lesenih kon­struktivnih detajlih. V sredini vzhodne stene je tudi lesen oltar, posvečen sv. Jožefu delavcu (prvi v Sloveniji), ki je eno zadnjih Plečnikovih del pred njegovo smrtjo.

Cerkev je posvečena nadangelu sv. Mihaelu. Nanj spominja velika viseča tehtnica z mečem nad glavnim oltarjem ter na kamniti steber pritrjeni ščit s sv. Mihaelom na lesenem podestu ob moški strani.

Glavni oltar je oblikovan kot kulisna stena, obita s tombakovo pločevino, odprtine pa so zastrte s težkimi plišastimi zavesami, Iz sredine oltarja raste križ, na katerem visi Kristus, katerega desnica ni pribita, temveč kaže navzdol proti ljudstvu. Kip pa je delo Pengovove kiparske delavnice in je bil narejen kot model za škofovski grob na Žalah. V sredini oltarja je nameščen valjasti tabernakelj, izdelan iz medenine. Na levi in desni strani oltarnega podesta je preprosta, lepo oblikovana kovana ograja.

Zadnjo oltarno steno zaključuje rdeče-beli ornament v sgraffito tehniki, ki jo je pri nas na novo razširil Plečnik.

Stropne obloge, kor, stranski oltarji, klo­pi, spovednica ter ostala lesena oprema so izdelani iz masivnega smrekovega lesa v na­ravni barvi, ki je obdelan le z lanenim firnežem. Ornament je uporabil samo v oltarnem delu prostora v območju srednjih štirih votlih betonskih stebrov ter na teh stebrih slonečemu strešnemu ogredju. Vsi lesni detajli izkazujejo na najbolj kvalitetno izročilo oblikovan­ja v ljudskem rezbarstvu in mizarstvu.

Pri sakralnih objektih je posebno pomemben občutek svetosti prostora, da v takem prostoru človek lahko moli. Ker je bil Plečnik odličen arhitekt, pa tudi sam globoko veren, se mu je v barjanski cerkvi posrečilo ustvariti poseben religiozni občutek, ki se ga ne da opisati, a ga verniki in obiskovalci občutimo.

Vsebina je vzeta iz knjižice Plečnikova cerkev sv. Mihaela na Barju, Jože Kušar, Župnijski urad Barje, 1991