• slide1.jpg
  • slide2.jpg

BOGASTVO NA ZEMLJI IN BOGASTVO V BOGU

Božja beseda nas vedno znova opozarja na minljivost bogastva, na resnico, ki je jasna kot beli dan, a vendar večina ljudi živi tako, kot da zanjo ne ve. Že starozavezni pridigar je vedel: Kar si človek z garanjem, spretnostjo in znanjem pridobi, mora končno zapustiti drugim. To resnico osvetljuje zgodba o podjetnem, kratkovidnem bogatinu. Bil je pameten za ta svet, nespameten za drugega, za večnost. Vse je stavil na ta svet in s tem morda zaigral večnost. Bil je bogat v očeh tega sveta, a neskončno reven pred Bogom in v Bogu. Veselil se je, da ima veliko blaga, spravljenega za mnogo let. Jezus pa nas v očenašu uči, da prosim le za sproti, za vsakdanji kruh. Seveda mislimo tudi na prihodnost, toda v zavesti, da »naš nebeški Oče ve, česa potrebujemo«.

Sveti Pavel nas zato vabi, naj ne hrepenimo po tem, kar je na zemlji, ampak naj iščemo in hrepenimo po tem, kar je zgoraj, v nebesih, to je, po Bogu, po Kristusu in njegovem bogastvu. On naj bo naš veliki cilj. Pavel je bil zaradi njega pripravljen vse drugo pustiti in izgubiti, samo da bi pridobil Kristusa, da njega ne bi zgrešil. »Vse imam za izgubo in smeti v primeri z njim.« Bil je bogat v Bogu, in to mu je bilo dovolj.

Lakomnost ni samo nespamet. Gre za službo mamonu (denarju), ki je – če je izključna – nezdružljiva s službo Bogu. Namesto Boga, najvišje dobrine, se oklepa stvari, računa na imetje, na koristi ter užitke, ki jih to prinaša. Današnja porabniška družba pozna ravno takšnega človeka: zdi se mu, da lahko ustvari ali pridela vse, kar potrebuje, zato mu Bog ni več potreben in lahko živi, kakor da ga ni. Ne živimo sebi, temveč Bogu!

Komu pa mi zaupamo v tem počitniško – dopustniškem času? Smo si vzeli dopust tudi od Boga? Skrbimo, da vsak dan napolnjujemo želodce z dobrimi jedmi in si negujemo in čistimo telesa v upanju, da bodo večna.

Kaj pa duša? Kaj pa skrb za duhovno hrano in očiščenje?