Misel na deviško Mater Odrešenika sveta se vleče od prvih strani Svetega pisma Stare zaveze (1 Mz 3,15), vse do dopolnjenja časov, ko je Božji poslanec Gabriel oznanil preprostemu judovskemu dekletu iz Nazareta: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« … »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« /…/ »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. (prim. Lk 1,28-35)
Ker je vsevečni Bog izbral Marijo za mater drugi Božji osebi, je Marijo obvaroval celo sence vsakega greha. Izvirni greh je ni omadeževal, bila je polna milosti že od spočetja, v navzočnosti svojega Božjega Sina je nenehoma rasla v svetosti in po smrti je bila z dušo in telesom vzeta v kraljestvo nebes, kjer pri svojem križanem in od smrti vstalem Sinu s priprošnjo posreduje za ves človeški rod in tako rešuje svoje bližnje in daljne duhovne otroke za večno srečo.
Jezus na svoji poti na goro vzame s seboj samo Petra, Jakoba in Janeza. Izbere visoko goro, ki je znamenje bližine z Bogom ter kraj samote in ločenosti od vsega svetnega. Učence je popeljal proč od vsakdanjega hrupa in vrveža. Noče se razodeti pred veliko množico na kakšnem velikem trgu. Kar naj bi učenci dojeli, je nekaj nenavadnega, a nima s senzacijo ali prividom nič skupnega. Že okoliščine, kakršne je Jezus izbral in udejanjil, kažejo, da ne bi rad naredil hitrega in površnega vtisa na veliko množico, ampak bi rad globoko in trajno spremenil posameznike. Zato ker so se ti trije učenci dali peljati v samoto in Božjo bližino, so prišli na kraj, kjer jim je bilo dano napraviti naslednji odločilni korak v skrivnost Jezusove osebe.
Jezus se je pred njimi spremenil. Kar se je zgodilo, je bilo namenjeno prav tem trem učencev. Prav oni naj bi Jezusa globlje spoznali. Celotna Jezusova zunanjost in pojava sta se spremenili. Njihovim očem je ostalo vidno, da Jezus presega meje zemeljskega, da njegov zemeljsko-človeški izgled ne izraža njegove celotne resničnosti. Evangelist sam opozori na izven zemeljski, nad zemeljski značaj sijoče bele barve: »Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu.« Za Jezusovim zemeljskim, človeškim izgledom se skriva njegova nebeška resničnost. Sijoča bela barva predstavlja nebeški svet, sfero sijaja Božjega veličastva.
Jezus pripada Božji sferi. Pripada pa tudi Božji zgodovini z izraelskim ljudstvom. Vse to lahko doumemo v povezavi s pojavom Mojzesa in Elije v omenjenem dogodku. Jezus naj bi dopolnil njuno poslanstvo.
Poudariti je še potrebno, da se Jezus ni pojavil kot meteor izven vsakega konteksta, temveč je nadaljeval dolgo zgodovino Božjega naprezanja za svoje ljudstvo in jo tudi dopolnil.